Spoznaj konkretna orodja za premagovanje strahov, dvoma, jeze, strahov...

Pokazala ti bom kako in kdaj jih uporabiti.



  DANUBA, svetovanje za zivljenje

Blog

view:  full / summary

Samo za trenutek (Pisma from above)

Posted by Barbara Pust on June 14, 2017 at 8:10 AM Comments comments (1)

SAMO ZA TRENUTEK

Bila je zima. Mraz. Ko si dihala se je kadilo iz tvojih ust. Še dlačice na obrazu so zamrznile. Bil je mir. Neskončen mir.  Občudovala si zamrznjene snežne kristale in globoko vpijala mir v sebe. Rabila si to, čeprav ni bilo prijetno. Malce neprijetno je biti v takem mrazu. A prav to neudobje ti je dalo več, kot vse do zdaj. 

Brez tega občutka ne bi doživela tega miru. In to je vredno več, kot vse bogastvo tega sveta. Mir. Ko ne slišiš ničesar, ko je vse tiho. Samo bitje srca in tvoje dihanje. To je vse kar zaznavaš. Zapreš oči in samo si. Ti trenutki so samo tvoji. Zapomni si jih. Nikdar več ne bodo isti. 

Za seboj že zaslišiš klice ljudi, s katerimi si tu. Kličejo te nazaj. Nazaj v življenje. Nazaj k njim. Odveč ti je. Še bi bila tu. Še bi uživala mir. Tu nič ne boli, nihče nič noče od tebe. Zavzdihneš, si nadeneš nasmešek na obraz in se vrneš. A misel na to, kar si doživela ti ne da miru.

Zvečer imaš nekaj trenutkov zase. Na toplem si. Varna. Zapreš oči in iščeš ta občutek, ki je bil prisoten tekom dneva. Ni ga več. Samo približek tega. Kam je šel?

Vajo ponavljaš vsak večer. Vse samo zato, da bi za sekundo lahko zopet okusila to blaženost. In nekoč se zgodi. Samo za trenutek. Ko si sproščena. Ko ničesar ne pričakuješ. Ko že pozabiš. In ta majcen mali trenutek te napolni z upanjem in zaupanjem in zavedanjem, da je možno še več in da obstaja en drugačen svet. Da je možno živeti tudi drugače. In spomin na ta trenutek ti daje upanje.

Ko ničesar ne pričakuješ. In se samo predaš. Samo za trenutek.


http://www.barbarapust.com/vip-vikend

Vsakemu se lahko zgodi (Pisma from above)

Posted by Barbara Pust on June 1, 2017 at 4:15 AM Comments comments (0)

VSAKEMU SE LAHKO ZGODI


Nekoč, nekje...

Bila je temna temna noč. Tiho je bilo. Vsake toliko časa si slišal kako se oglaša sova. Nekje je zacvilila neznana žival. Ljudje so že počivali v svojih posteljah, jaz pa tako brez zaspanosti.

Vlekla sem se po stanovanju z mislijo, kaj bi me lahko uspavalo. Kaj mi je tako dolgočasno, da bi ob tem zaspala. Nič. Nobene ideje. Stopim na balkon in poslušam. Gledam v nebo brez zvezd. Vse me je usmerjalo v to, da samo sem. 

Rada bi pobegnila z mislimi. Samo, da ne bi bila tu. Rada bi bila v postelji, na drugi strani sveta, v letalu, na zvezdi....vse bi bilo boljše, samo tu ne. Pa vendar sem tu. Sama s svojimi mislimi. 

Ne želim jih slišati, opaziti. Preveč moteče so zame. Tako rada bi imela mir v sebi. Ne gre in ne gre. Očitno se jim ne morem skriti, ne morem jih potisniti stran ali zakopati glavo v blazino in bi izginile.

Ne. Nič od tega. Oh, ko bi lahko vzela tableto in bi bilo vse rešeno!

Pobožne misli.

Prav, si mislim. Vsedem se na tla. Zaprem oči. Posvetim se dihanju. Vdih, izdih. Glas v meni mi pravi naj začutim ta trenutek, naj zaznam misli, naj bodo tu, naj jih objamem. Naj zaznam kaj slišim. Se zavedam, kaj vidim. In naj se posvetim tudi vonju.

Bila sem končno tam. Misli so izginile. Tu sem, v tem trenutku. Uspelo mi je!

Samo čutim. Živa sem. Tok hvaležnosti se je od nekje pojavil in napolnjeval moje telo. Kmalu so mi že tekle solze. 

In vse samo zato, ker nisem mogla spati. In je bilo tooooliko misli v moji glavi. Zato, ker si nisem upala biti v tem trenutku. Sama s seboj. Risala sem si velike pošasti in močno bolečino. Pa nič od tega. Prav nasprotno. 

Dobila sem mir. Uau, kakšno olajšanje. Samo dovolila sem si. Prepustila sem se. Predala upiranje.


Klikni na barbarapust in prejmi free posnetek delavnice Od pridne punčke do zavestne ženske.

Delas se, da ga ni (Pisma from above)

Posted by Barbara Pust on May 24, 2017 at 5:25 AM Comments comments (0)

DELAŠ SE, DA GA NI


Čas se ustavi. Komaj dihaš. Stojiš čisto pri miru.

In samo zaznavaš....vonjave, zvoke, podobe, občutek.... 

Srečna si. Srečna, ker živiš. Ker vidiš, slišiš, vonjaš, občutiš. Zavedaš se kakšen srečkovič si. In občutek se še ojača. 

Ne ustavljaš ga. Pustiš mu da je.

Nenadoma zaznaš občutek, kot, da imaš zvezane roke. Od kje zdaj to? Saj si se vendar tako super počutila.

Kot bi te zagrnil temen oblak. Mahaš z rokami in ga pošiljaš proč. Delaš se, da ga ni. Nič ne pomaga.

Potem se vsedeš. Se potopiš vase in ugotoviš, da je prav podoben občutek že enkrat bil. In ni ti bil všeč. Čisto nič všeč.

Takrat nisi vedela kaj z njim. Danes veš. Ni prvič, da čutiš kaj takega.

Samo sprejmeš. Odpreš roke in ga objameš. Veš, da je del tvoje preteklosti. Veš, da je, če ne ne bi bil tu.

Spraviš ga nazaj v svoje srce. Kamor spada. Delček za delčkom daješ tja. In zbrala si že kar nekaj koščkov.

Kot črepinje, ki se sestavljajo nazaj v celoto. Tvoje srce postaja celo. In ti si vedno bolj zadovoljna.

Poslušaš, kako bije. Njegov zvok te umiri.

Zopet se sprostiš. Zaupaš. Vse je dobro.

Pa saj je vedno bilo.


Klikni na barbarapust in prejmi free posnetek delavnice Od pridne punčke do zavestne ženske.



V objemu Stvarnika (Pisma from above)

Posted by Barbara Pust on May 17, 2017 at 7:20 AM Comments comments (0)

V OBJEMU STVARNIKA

Veliko se dogaja. V zraku lahko čutiš napetost. Morda ti zmanjkuje časa. Ljudje se množično poslavljajo in odhajajo na drugo stran. Vse se pripravlja na nekaj. Ne vem točno kaj je to, vendar je nekaj kar diši po pomladi, po jasminu, pomarančnih cvetovih. Dišeče je, mamljivo... Tisti občutek je, ko nekaj pričakuješ ali ko šteješ koliko noči še greš spat in potem na morje...

Pričakovanje.

V bistvu je vse že urejeno. Bi bilo čudno kajne, da univerzum in stvarnik ne bi vedela, kaj potrebujete. Kot, da mama, ko rodi otroka ne ve, kaj potrebuje njen otrok.  Otrok ji sporoča z jokom. In mama točno ve, kaj njeno dete potrebuje.

Tako ve tudi stvarnik. Veliko si jokal, se pritoževal, svaril, kričal...in slišal te je. Zato ve, kaj potrebuješ. In ti to tudi da.

Nisi več mali otrok, ki v tistem trenuku potrebuje hrano. Zdaj znaš počakati. In, ko je otrok večji, ve, da gre mama v kuhinjo iskat hrano in mu jo bo prinesla. Ve, zato že zna počakati.

In, kotii prosiš, gre stvarnik v svojo kuhinjo in ti prinese, kar potrebuješ zdaj. Vedno in povsod. In ta čas se morda tebi zdi tako dolg. In se ti zdi, da nisi prejel želenega.

In včasih želiš nekaj drugega, kar dobiš. Ni dovolj to, kar potrebuješ, hočeš to kar si ti želiš. 

Toda otroku je dovolj samo to kar potrebuje. Nikoli ne joka že za vnaprej, za takrat, ko bo imel zopet mokro plenico. Joka za zdaj. Sporoča, kaj zdaj rabi. In to mu je dano.

Tudi tebi je!

Samo ti velikokrat jokaš za stvari, ki jih sedaj sploh nimaš in ne potrebuješ ali jokaš za stvarmi, ki so že bile in jih ni več.

In zato tudi to kar potrebuješ večkrat zavrneš, ker ti želiš to kar bo potem, kar rabiš potem ali kar je bilo.

Tvoja prava mama, tvoj stvarnik, točno ve, kaj ti bo prineslo želeno. Točno ve, kaj ti potrebuješ, da boš zapolnil to luknjico, ki jo čutiš v sebi. Zato pa mogoče ne dobiš vedno tistega kar si želiš, ker točno ve, da ti tisto ne bo zapolnilo te prazne luknjice. 

Ti pa še vedno želiš to, kar ti misliš, da ti bo dalo zadoščenje. In zato tistega še ni.

Zaupaj, da bo poskrbljeno zate! Zaupaj, da boš imel vse kar potrebuješ in še veliko več, če zaupaš, da je nekdo, ki te pozna še bolj kot ti samega sebe in točno ve, kaj je tista prava stvar zate v tem trenutku, boš veliko lahkotneje in lažje živel.

Bi šlo?

Poskusi. Daj si možnost. Zaupaj.


Barbara Pust, intuitivni life coach

barbarapust.com



Sam svoj mojster (Pisma from above)

Posted by Barbara Pust on May 10, 2017 at 7:50 AM Comments comments (0)

Sam svoj mojster

Ko ste bili majhni, ste bili neustrašni. Se še spominjate tega? Ničesar se niste bali: ne ognja, ne vetra, ne dežja… Vse ste želeli preizkusiti, potipati, oblizniti, preskočiti…

Ob sebi ste imeli varuhe, angele varuhe v obliki staršev. Oni so vas varovali. Vedeli so, da je nekje meja med zabavo in nevarnim.

Danes mnogi ne veste več kje je ta meja. Na žalost!

Nevarno postaja zabavno in zabavno je nevarno. Ni si potrebno rezat telesa, da bi se čutili bolje. Da ne bi bili tako sami in z vsemi temi občutki.

Ni potrebno hoditi po stolpnicah in vrveh med njimi, da bi se zabavali.

Zabava je zelo enostavna.

Zabava je lahko gledanje svojih prstov, kako se premikajo ali mešanje barv z rokami.

Občutek je tisti, ki te poveže s seboj. Samo občutek. Ko si tukaj v tem trenutku lahko izkusiš največjo radost, najboljšo zabavo, najboljšo komedijo…

Bodi prisotna, v svojem telesu….in zgodilo se bo vse tisto, kar si želiš.

Zgodilo se bo lahkotno, brez upora, zelo lahkotno.

Ko dopustiš, da čutiš, da živiš, da si, takrat se bo zgodilo.

Zakaj je to življenje tako težko se sprašuješ?

Ker čutiš težo. Breme.

Misel, ki je težka ustvari težo v in na telesu.

Misel, ki je lahkotna ustvari lahkotnost v in okrog tebe.

Izbirati misli je vse kar moraš storiti. In vedno modro izbiraj. Ne zadovolji se z mislimi, ki jih imaš. Izberi nove. Veš, da jih lahko izbereš? Izberi novo in novo in ….dokler se ne počutiš odlično.

Vse je v glavi pravijo. Res je.

Si zamisliš, da ena sama misel vrti tvoje življenje? In zaradi nje se počutiš kot f…. s….?

In, če lahko misliš to misel, lahko tudi kako drugo.

Vse je odvisno od tebe. Nikjer ni ovir, kot samo v tebi.

Vesela novica je, da si sam svoj mojster! Da že imaš vse kar potrebuješ, da se dobro počutiš. Da se lahko naučiš, kako to kar že imaš začneš tudi uporabljati.

Veš, varuhe imaš še vedno ob sebi in še vedno te usmerjajo, čeprav si misliš, da ne. Tam so. To niso več tvoji starši, temveč nevidni pomočniki. Pustijo ti, da delaš bedarije in se jih morda spomniš poklicati. In, ko jih aktiviraš, se tvoje življenje začne zelo spreminjati.

Klikni in se naroči na free posnetek delavnice Od pridne punčke do zavestne ženske.


Kot bi bila v loncu pokritem s pokrovko

Posted by Barbara Pust on April 19, 2017 at 5:05 AM Comments comments (0)

Veliko let nazaj sem si utirala pot skozi svoje strahove, prepreke, ovire. Vse kar se je pravzaprav dogajalo v moji okolici je bil samo odraz mojih prepričanj. Odločila sem se, da se bom udeležila določene delavnice. Mož me pri tem ni podpiral. Rekel ni ne 'ja pojdi', ne 'ne smeš' ali 'ni mi prav'.

Samo njegovo telo je izražalo nestrinjanje. In mene je to tako zelo motilo, da sem postala jezna in napadalna. V sebi sem imela cele monologe o tem kako prav je, da grem in se izobražujem.

Počutila sem se ujeto. Kot bi imela zvezane roke. Kot bi bila v loncu s pokrovko in nisem mogla vdihniti s celimi pljuči.

Hkrati pa sem bila polna krivde. In to je odražal moj mož. Občutek krivde, da grem in se posvetim sebi. Samo sebi. Krivda, ker ne delam za družino, ampak za sebe. Ker nisem imela odobravanja. In seveda iskala sem izgovor, da ne bi šla.

Danes vem, da je to popolnoma normalen potek dogodkov. Ko se odločiš, ko sprejmeš izziv, se začne proces čiščenja. Na plano pridejo vsi tvoji pomisleki, dvomi, neodločnost, krivda, strah....Vse kar je v tebi. In na tej točki se zgodi, da se tudi premisliš, in greš nazaj. V svojo luknjico kjer je super in fajn.

 

Wayne Dyer je to lepo razložil: če stisneš pomarančo, dobiš pomarančni sok. In ko pride do pritiska na tebe, dobiš iz sebe to kar je v tebi. In če je tam strah in dvom, bo to prišlo na površje.

In zato so naše odločitve vredne zlata. Da se pomikamo naprej in jasno vidimo, kaj nas tako močno drži nazaj, da tega nismo že prej storili.

Neznano je lahko tudi varno

Posted by Barbara Pust on March 27, 2017 at 10:20 AM Comments comments (0)

Kako je zanimivo, ko se človek za nekaj odloča in se ne more odločiti. Kljub temu, da ve, da je to zanj dobro, odlično in da to potrebuje, ampak še vedno se boji.

 

V zadnjih dneh sem sama tako veliko delovala. Vseskozi pa sem se zavedala in se opazovala. Dovolila sem si stopiti naprej, kljub ogromnim strahovom. Imela sem odlične izgovore, da ne bi. Najboljši izgovor pa je, ko pravimo: nimam zadosti denarja ali nimam časa. Tako se super zavarujemo pred naslednjim korakom.

 

Strah. Naš večni spremljevalec. In največkrat nas zablokira. Strah nas je nepoznane situacije, če bom zmogla, če bom imela zadosti denarja za plačilo, če imam pravo znanje za to....

 

In, ko pride strah, pride tudi dvom vase, dvom ali jaz to sploh potrebujem, je to sploh prava pot zame...?

In neodločnost, bi - ne bi? Milijonkrat gre ta misel skozi naše glave. Za in proti variante so znane. Eno mi sporoča glava, drugo moje srce. Srce želi, glava nasprotuje in išče razloge proti.

 

Uravnotežit um in srce je tisto najboljše. Nekaj zdravega razuma in strast, ki prihaja iz srca. Nato pa koraki, AKCIJA....polet.

 

Poznam stanje, ko stojiš na mestu, ko šibaš že 10 krog in še nič se ne spremeni. Poznani so mi izgovori, še tole naredim, pa mogoče tole, pa ...in že šibaš 11 krog...spet brez spremembe. Nato greš v ubogi jaz, v pritoževanje, jok ali jezo in dvom, čisto nemoč.

 

Kaj, če je strah samo pokazatelj kje je tvoj največji dragulj?

 

Ključ, da prideš do njega je, da greš naprej. Da si dovoliš, da se naučiš izražati sebe, dati drugim svojo strast, deliti sebe, da si najboljša verzija sebe. Da si prispevek temu svetu. Da je svet zaradi tebe boljši. Da odlično opraviš svoje 'dušno' delo!

 

V času, ko je človek živel še v jami in je bil odvisen od svojega zdravja in hitrosti, je neznano pomenilo nevarnost. Sedaj ni več tako, informacije v naših možganih pa so ostale. In vsak dan, delujejo s svojo polno močjo, saj je njihova naloga obvarovati nas pred nevarnostjo. Zato je neznano čutiti tako nevarno in strašno. Zaradi tega lahko naš pračlovek zamrzne, pobegne ali se bori.

 

In zato potrebuješ tudi nekoga, ki ti pokaže, kako lahko lahkotno prideš do cilja. Če si že naredil(a) vse kar znaš sam(a), je čas, da greš še korak dalje.

 

Sama hodim skozi podobne labirinte kot vi, skozi podobne strahove in ko jih presežem, lahko pokažem, kako se to naredi, tudi vam.

 

Kaj vse lahko pridobite s tem, ko se premaknete naprej? Kaj lahko izgubite?

 

Custva in kam z njimi?

Posted by Barbara Pust on February 4, 2017 at 7:20 AM Comments comments (0)

Ja, vem, čustva vam gredo na živce. Niste edini. Ob misli na čustva postanemo nestrpni, nočemo govoriti o tem, pogostokrat zamenjamo temo pogovora.... Pa vendar imajo čustva svoj smisel. So kot vez med umom in srcem. Povezujejo nas s seboj. Dajejo nam znak, da vemo kje se trenutno nahajamo.

In vendar, ko danes vprašam najstnike, kaj čutijo ali katero čustvo je to, nimajo pojma. Ker takrat, roko na srce, nikogar to niti ne zanima. Njihova pozornost je takrat na zunanjih stvareh, na družbi, zabavah, prijateljstvu...

Pa ne moremo mimo tega. Zavedanje čustev, njihovega pomena, nam šele prinese moč in mir v naša telesa.

Ko prepoznamo čustvo, vemo koliko smo oddaljeni od sebe. Če se počutimo prijetno, smo povezani s seboj in če se ne počutimo prijetno, smo oddaljeni od sebe oz ne razmišljamo v pravo smer.

In kdaj se počutimo prijetno?

Ko so naše misli usklajene s tem kar misli naš višji jaz ali naša duša.

In kdaj se počutimo neprijetno?

Ko naše misli ali naša trenutno izbira ni usklajena z našim višjim jazom.

In kaj je naš višji jaz?

Nevidni del nas samih. Je tisti del, ki se ga večina ne zaveda, pa vendar obstaja. Ni viden, ga pa lahko občutimo ali slišimo. Imamo fizično telo in dušo. Oba dela skupaj tvorita tebe. Smo jing in jang, vidno in nevidno. In s tem imamo tudi svoje vodstvo. 

Čustvena lestvica vam lahko pri tem samo pomaga. Na tem spisku je vrsta čustev, od najnižje vibracije do najvišje. Čustvena lestvica nas uči dopuščati ta čustva, jih sprejemati, še prej pa ozavestiti, kaj sploh čutimo. Od tega je namreč odvisno, kaj bomo kreirali v svojem življenju. Ali ste na nekem področju, npr. odnosu s partnerjem stalno v vibraciji strahu ali dolgočasja....ali pa v ljubezni....?

In vibraicija kreira še več tega.

Poglejte čustveno lestvico in preverite svoje trenutno stanje.

In kako lahko spremetnite to stanje?

Esther in Jerry Hicks o tem predavata že vrsto let: https://www.youtube.com/watch?v=oYFTiNCmSd0&t=7s" target="_blank">https://www.youtube.com/watch?v=oYFTiNCmSd0&t=7s

Čustveno lestvico najdete v Knjigi hvaležnosti

In še namig: fotokopirajte stran s čustveno lestvico in si jo prilepite k postelji, v kopalnico... Tako boste redno preverjali svoje stanje in v skladu s tem tudi ukrepali. Zaznati svoje počutje, pomeni biti v trenutku, tukaj in zdaj.





Kaj ce bi verjel(a), da je vse mogoce...

Posted by Barbara Pust on January 15, 2014 at 7:10 AM Comments comments (0)

 

 

Ja, tako se začnejo pravljice. In tudi mi si bomo napisali svojo, tako, čisto posebno, kjer bomo igrali glavno vlogo in kjer na koncu vedno zmaga dobro. Ne vem, mogoče sem kot otrok prebrala preveč takih knjig in sem zato večni sanjač. Nikoli ne obupam. Moje prepričanje je, da se vedno vse dobro uredi. In prav to me je že večkrat rešilo. N a koncu je res vse dobro.

Ste vedeli, da naši vzorci pravzaprav sploh niso naši? Da smo jih posvojili? Nekako do 7 leta smo na naš disk zapisali vse kar smo videli, slišali, občutili in doživeli. In ko je bil ta disk poln, smo začeli to uporabljati v vsakdanjem življenju. In to delamo še sedaj. Si zamislite prepričanja: Pazi, kaj delaš, da se ne opečeš, pazi kje hodiš, bodi previden, nisi varen, tega ne smeš, jej pa bo vse vredu, nimamo in ne moremo kupiti…. Kar precej jih je, ki nam ne služijo več. Kljub temu so še vedno na našem disku in se vključujejo v naše življenje glede na situacijo. Vse je čudovito urejeno. Celoten sistem deluje brezhibno. Le da imamo mi zaradi tega diska v kasnejših letih več težav in izzivov. Te besede, ki so nas takrat obvarovale nesreče, nam prinašajo zapore, blokade, da ne moremo čez to. In potem se zgodba ponavlja. Vedno eno in isto, naj bo to glede, denarja, hujšanja, odnosov, zdravja…

Hvala bogu, obstajajo načini, kako ta disk očistiti in na novo zapisati. Potem je življenje dosti lažje, naše zavedanje se širi, vedno bolj uspešni smo, odnosi se uredijo, tudi finance, pa ljubezen….

In zadnjič sem razmišljala: kaj če bi verjela, da nimam nobenega prepričanja, ničesar, kar me blokira na poti? Kaj bi se zgodilo? Enostavno zgodilo bi se. Bil bi čudež. In tole mi je zelo všeč. Verjamem, da je tudi to mogoče. Zelo kmalu… In ja, res je čudežno, ko enkrat prisluhneš šepetu življenja.

 

 

POISCI SVOJO POT

Posted by Barbara Pust on September 17, 2013 at 8:40 AM Comments comments (0)

Verjetno vsak dan dobite kako vabilce za tako in tako delavnico, terapije, zdravo prehrano…. Verjamem, da je vsak malce zmeden, ko se podaja na pot samoraziskovanja. Toliko informacij je na tržišču, da je težko vedeti, kaj je prav in kaj resnično deluje. Vsak zatrjuje po svoje, da je to kar on ponuja, najboljše. Pa je res tako? Prav je, da smo ob tem malce skeptični in predvsem, da upoštevamo svoje občutke ob tem. Kar je prav za soseda, mogoče ni prav za nas. To kar nekomu odgovarja, ni nujno, da tudi nam. Vsako telo je drugačno, zato je potrebno upoštevati to dejstvo in se poslušati. Ni drugega vodila, kot vaši občutki, ki so vaš pravi kompas. S tem zavedanjem boste lažje izbrali tisto pravo pot zase.

In še nekaj je prav, da veste. Vsak hodi po svoji poti in vsak ima svoj nivo zavedanja. Tako, kot ne morete v trenutku priti iz Maribora v Ljubljano, tako tudi ne morete v trenutku priti iz enega stanja zavedanja v 10x višje stanje. Vmes potrebujemo korake in potrebujemo pravo prevozno sredstvo. S prevoznim sredstvo imam v mislih različna orodja, tehnike, metode… Vse vam pomagajo, katero boste izbrali, je vaša stvar. Zato pa je toliko ponudbe na trgu. Izberite svojo, tisto ob kateri se dobro počutite, preizkusite jo. Če vam ne odgovarja, preizkusite še kako. Vedite pa, da vas vse, čisto vse, pripeljejo bližje k sebi, s temu kar ste. In vsakokrat veste več. Na koncu boste spoznali, da lahko samo ste, da je vse že urejeno in da lahko resnično uživate in se imate lepo. Vmes pa, ja…je veliko korakov, vsi pa vas vodijo v Rim.

Poslušajte sebe, pa se ne boste izgubili. In poslušajte sebe, saj nihče ne ve, kje ste trenutno na svoji poti in kaj je prav za vas, da izkusite. In ja, so samo izkušnje in je izkušanje. Prav ali narobe ne obstaja.

 

 


Rss_feed