Spoznaj konkretna orodja za premagovanje strahov, dvoma, jeze, strahov...

Pokazala ti bom kako in kdaj jih uporabiti.



  DANUBA, svetovanje za zivljenje

Blog

view:  full / summary

BODI TO KAR SI

Posted by Barbara Pust on September 6, 2013 at 5:10 AM Comments comments (0)

 

Verjamem, da vas je veliko takih dušic, ki nosite podobno zgodbo in morda najdete v njej potrditev in vedenje, da smo vsi dobri taki kot smo.

Vsak živi v svojem okolju, z ljudmi, živalmi, rastlinami… In vsak doživlja svojo zgodbo. Štorklja nas je spustila v določeno družino, v prav tako, ki je najboljša za nas, za naše učenje in prebujanje. In vsa okolica nas je od malega učila, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj se lahko dela in kaj ne, kakšen moraš biti, ker drugače nekaj ni v redu. Kot posledica tega želiš biti del družbe, del skupine ljudi, jim pripadati. In bolj, ko želiš 'pasati' tja noter, bolj ugotavljaš, da ne gre. Torej mora biti z menoj res nekaj narobe, je verjetno glavna misel ob tem. 'Zakaj me nočejo?' se sprašuješ. Zakaj me nimajo radi, tako kot mojo prijateljico? Zakaj sem drugačna? Kaj je narobe z menoj? In po možnosti se to sprašuješ celo svoje življenje.

Če je prav, ugotoviš, da ni nič narobe s teboj, si enostavno to kar si. Zakaj bi se rinila med ljudi, ki ti pravzaprav ne odgovarjajo? Zakaj bi se delala, da si nekaj, kar nisi?

Potem nekega dne prideš med ljudi, ki so ti podobni. In začuda se tam zelo dobro počutiš. Čutiš, da si sprejeta. In pomisliš: kaj je tu drugače? Zakaj tu gre in takrat ni šlo?

In ti je takoj jasno. Ljudje smo različni, različno dojemamo stvari, različno vemo kaj se pravzaprav dogaja v ozadju…. In ti poznaš resnico, veš, da je možno, veš, da obstajajo čudeži in srečni konci. Tega ti ni mogel izbrisati nihče. Toda, ker te je okolje naučilo, da so to le sanje, iluzija, pravljice…si pozabila na to, pozabila si sanjati še naprej. Rekli so, da je resnica to, kar pravijo oni. Vendar te nekaj ni pustilo pri miru.

In sedaj, po vsem tem času, si končno ugotovila, da so tiste sanje, pravzaprav resnica in da je vse ostalo iluzija. Kako smešno. In da ljudje, med katerimi se dobro počutiš, vedo, kar veš ti in so sanjači, sanjačice. Zato se tako dobro počutiš z njimi. In zdaj veš, zakaj nisi mogla biti del tiste družbe. Njihovi pogledi so bili preveč drugačni, preveč togi, preveč omejeni in predvsem niso imeli sanj, ki si jih imela ti.

In sedaj zaupaš v te sanje in veš, da morajo ljudje slišati, vse česar ne vedo. Samo, da se spomnijo, da že vedo in da so lahko tudi srečni, nasmejani in radostni. Da ni nič narobe, če opustijo tekmovanje, zavist, ljubosumje… Da obstaja nekaj večjega, veliko večjega, kot si lahko sploh zamislijo. Da imajo lahko vse kar si zaželijo in da je pot do tja enostavna. In da je to pravica vsakega od nas.

Vendar iluzija je močna. Veliko ljudi verjame v njo. Veliko ljudi verjame v trpljenje in bolečino. To je normalno. Zato je še vedno tu. Jaz pa ti pravim: sanjaj, vztrajaj, to kar čutiš znotraj sebe je resnica in čisto zares obstaja. Čas je, da začutiš, da si zopet ti. Stopaj proti temu, korak za korakom, prišla boš na cilj. Verjemi. Uspela boš. Vidiš tisti svoj nasmejani obraz? Vidiš zopet iskrice v svojih očeh? Poglej se v ogledalo. Tu si. Z menoj, z roko v roki in praviš: ja, uspelo mi je. To sem jaz. Le kako sem lahko pozabila na vse to? Hvala.

 

 

 

 

Kaj vse je se mogoce?

Posted by Barbara Pust on August 20, 2013 at 8:55 AM Comments comments (0)

 

Morda je tokrat malce nenavadna tema, vendar že dolgo čutim te besede v svojem srcu in prav je, da jih izlijem na papir. In pišem samo to in na način, ki mi je bil posredovan. 

Verjetno ste že slišali za matriko. Sama si jo predstavljam kot mrežo, ki vsebuje vse. Obstaja veliko matrik (mrež;), ki vsebujejo določene podatke. Te podatke smo ljudje sprejeli za svoje in po njih se ravnamo, v okviru tega živimo. V kateri matriki (mreži) živite? Ste se že kdaj vprašali, kaj če obstaja nekaj drugega, drugačnega, drugo razmišljanje, drug vidik, drug pogled…? Je vse to možno? V tej matriki v kateri smo sedaj poznamo čustva, zavest, podzavest…. Kaj če pred davnimi časi tega ni bilo? Kaj če je bila samo zavest?

Podzavestni del se je pojavil veliko kasneje. Ni bilo načrtovano, da se povezava med nami na Zemlji in Bogom ali nami in dušo 'pokvari' ali prekine. Toda zgodilo se je prav to. In v tem momentu so prišle do pozornosti druge vibracije, katerih namen je bil, da nam 'vsilijo' svoje načrte. In ta načrt je bil, da imamo čustva, da imamo podzavest, da je naš namen da se učimo in da so žalost, jeza, bes, dvom…naši učitelji. Vse z namenom, da nas oddalji od prave resnice, od tega, da bi iskali naprej. In to matriko smo sprejeli za svojo in živo resnico. V resnici je to samo vmesna zavesa, ki nam je bila podana. Kaj če resnica ni takšna? Kaj če je resnica, da je bistvo vseh nas samo radost, sreča, veselje, zdravje, obilje…? Kaj če bi s tem ko si to ozavestimo, prišli zelo hitro nazaj v svoj prvotni plan, prvotno vibracijo? Kaj če si dovolimo odgrniti to zaveso? In kaj če si dovolimo zopet to, kar je že bilo naše? Kaj bi bilo potrebno, da se vse to zares zgodi? Kaj je potrebno, da si dovoliš biti zopet srečen, radosten, vesel, zdrav, zaljubljen?

Konec koncev, o tem govori  tudi skupina Abraham, ki razlaga Zakon privlačnosti. Ne obremenjujte se s preteklostjo in z vsem kar vas drži na mestu. Osredotočajte se na tisto najbolj važno, vašo pravo izvorno iskrico, ki je v vas. Kaj ona pravi? Najhitrejša ozdravitev se lahko zgodi že samo z zavedanjem te velike resnice. In kako je lahko še boljše kot to? Kaj vse je še mogoče?

 

Spreminjati druge: da ali ne?

Posted by Barbara Pust on July 22, 2013 at 12:30 AM Comments comments (0)

Čisto človeško je, da ko se naučimo nečesa novega želimo to naučiti tudi svoje najbližje. Pred leti sem imela obdobje vegetarijanstva. In seveda sem želela takega prehranjevanja naučiti tudi svojega moža. Si morete misliti, da mi ni uspelo. Potem sem začela z jogo in meditacijo. In spet sem odkrivala nove svetove in se učila novih modrosti. Seveda se moji najbližji niso kar strinjali s tem, kar sem jih učila. Po veeeliko letih dela na sebi, razumem, da so to bile samo faze, skozi katere gre vsak, ki stopi na to pot. Na koncu spoznaš, da je vsak svoje sreče kovač. Seveda se je moja vibracija spreminjala in nekako sama vplivala tudi na moje najbližje. Očitno, saj drugače naši odnosi ne bi bili takšni kot so.

Ko pa človek že misli, da nikogar več ne sili k spreminjanju, če pač ne želi, se pojavi novo spoznanje. Pri svojih več kot štiridesetih letih spoznavam, kako sebični smo otroci do svojih staršev. Stalno zahtevamo nekaj od njih, kot da so nam dolžni dati še tisto ljubezen, ki nam jo kot ljudje ne morejo dati.  Nisem zahtevala materialnih stvari, pač pa čustvene hrane in visoko zavest. Sprejemam, da mi starši tega ne zmorejo dati v tem trenutku. Šele zdaj se zavedam, da sem bila dokaj zahteven otrok. Vedno sem malce drugače razmišljala, bila drugačna od drugih….in mogoče je bilo to s strani mojih staršev težko sprejeti. S svojim načinom delovanja sem jih silila k razmišljanju o stvareh o katerih nista želela razmišljati. Na nek način, sem jima pokazala, kje imata rane, in to ni prijetno, sploh če živiš pod isto streho. Vse razumem. Zakaj se šele sedaj zavedam vsega tega?  Ker sem dojemala starše, kot osebe, ki ti vedno in povsod dajejo podporo in te sprejemajo, ne glede na to kakšen si. Nisem pa bila pripravljena na spoznanje, da te sprejemajo in podpirajo samo toliko kot oni zmorejo. Zdaj vem. Imam dve hčerki in vidim kako sta neizprosni. Veliko me učita. 

Pred kratkim mi je bilo rečeno naj pustim tiste, ki nočejo moje pomoči in jo dam raje tistim, ki so pripravljeni na sodelovanje. Vsa ta leta sem se učila raznih stvari in čisto normalno se mi je zdelo, da s tem pomagam tudi svojim staršem. Zdaj razumem, da sem stala pred zaprtimi vrati. Veliko soočanje zame in hkrati veliko darilo. Lahko sem se odvezala od moje 'misije'. Vem, da nas je veliko, ki v svojih srcih nosimo željo pomagati drugim. Toda, katera mera pomoči je prava? Tista, ki jo mi čutimo ali tista, ki jo želi oseba sprejeti?  Jaz imam svoj odgovor: daj tistemu, ki želi, da mu pomagaš.

 

Zakaj se moja zelja ne uresnici?

Posted by Barbara Pust on July 19, 2013 at 3:40 PM Comments comments (1)

Včasih si neko stvar tako zelo želimo, da se že vidimo, kako to že imamo, pa vendar se nič ne premakne v pravo smer. Hrepenimo in naše srce je nasmejano do ust, pa vendar.... ne razumemo. Kaj se dogaja? Zelo čitno imamo nekje v svoji podzavesti strahove, ki so večji od naše želje.

Zavest in podzavest sta dve različni stvari. Želja je del zavesti, strah pa podzavesti. To pomeni, da se želje zavedamo, ni pa nujno, da se zavedamo tudi strahov. To kar je v podzavesti nam ni znano. Je kot, da ne obstaja. Lahko samo zaznavamo, da nekaj ni vredu. Zakaj vam pišem prav o tem? Vsak dan srečujem ljudi, ki govorijo eno in isto: Imam tako močno željo, zato nisem jaz tisti, ki blokira, da se ne izpolni. Če se nekaj ne premakne naprej, pomeni samo eno: nekje v tebi je strah, žalost, krivda... ki je zaustavila tok energije, zato jo tvoja želja nima dovolj, da bi se uresničila. Vse kar se dogaja okrog vas, je samo odsev tega, kar se dogaja znotraj vas. Samo po tem lahko sklepate, da je nekje nekaj, kar zavira vašo željo, da se uresniči. In to konec koncev pomeni, da niso drugi krivi, ker se vam nekaj ne uresniči. Za vse, čisto za vse, ste odgovorni sami. To pa je najtežje sprejeti.

Obstaja seveda še ena možnost: čas še ni pravi, kar pomeni, da še ne poznate določenih ljudi, ki so pomembni pri izpolnitvi in univerzum rabi čas, da vse sestavine uredi tako, da bodo na pravi način sestavljale celoto. In seveda obstaja tudi tretja možnost: način, kako naj bi se vaša želja uresničila, ni tisti, kot si ga zamišljate vi.

Tako, če se vam torej vaš cilj izmika, je prav, da preverite,kje ste se pravzaprav ustavili. Potem pa nadaljujete od tam naprej. Zaupajte, da vam bo vesolje prineslo prave podatke, prave ljudi , ob pravem času in na pravem mestu.

Od solate do hvaleznosti

Posted by Barbara Pust on July 18, 2013 at 4:00 PM Comments comments (0)

Čeprav sem prebrala že marsikatero knjigo, slišala veliko novega in izkusila na svoji koži, se mi še zgodi, da pozabim tisto najpomembnejše. Tako kot včeraj, ko sem se pogovarjala z Barbaro (ne s seboj) in sem ugotovila, da se kar naprej zahvaljuje za solato. In vsak dan ima svežo solato pred vrati. In sem razmišljala, zakaj se ne bi potem jaz zahvaljevala za denar? Saj med solato in denarjem praktično ni razlike. Nekako ju pritegneš v svoje življenje. In sem pregledala koliko denarja sem dobila tisti dan. Verjetno tega ne bi opazila, če ne bi to zapisala. Sem bila kar presenečena nad vso denarno solato. Svojim strankam vedno pravim: zapišite, ker boste tako videli čisto drugo sliko. Marsikomu to ni všeč. Vendar se splača. Ko imaš stvari na papirju, ti um ne more več dopovedovati, da si brez denarja, ko pa točno vidiš situacijo. Um nas zna zelo pretentati, če mu pustimo da vodi naše življenje. Če mu pustimo bo stalno ponavljal eno in isto: nimam denarja, nimam denarja…. Marsikdo ne ve, da je naloga uma nekaj drugega. Zato je prav, da ga počasi umirimo. Lahko z meditacijo, sprehodom, poslušanjem manter…. Tako bomo končno slišali sami sebe. Resničnega sebe, svojo dušo. Slišali bomo tihi šepet, ki nam pravi, da je vse dobro, da smo točno tam kjer je prav da smo. Duša nam šepeta vsak trenutek, vsako minuto… Govori nam o modrostih, ki jih naš um ne razume. Govori nam kako smo lepi, kako smo čista ljubezen, kako smo ljubljeni in varni. Govori nam o vseh tistih lepotah življenja, ki obstajajo okrog nas in ki jih ne moremo videti, če je naš um glasen in nemiren. Zato jaz potrebujem veliko samote. Da začutim kje naj zavijem levo in kje desno. Da ob vsej poplavi informacij, ki pritekajo k meni, ostajam zvesta sebi, da vem, da vem marsikaj, kar ni za vsaka ušesa, saj me vsi ne morejo razumeti. V tišini sem doumela, da je ta modrost, ki prihaja iz mene večja od mene, da ni nič narobe z menoj, da sem samo bolj občutljiva za vse besede, občutke, energijo, ki prihaja k meni in da mi je marsikaj jasno in enostavno vem določene stvari. Marsikdaj nisem znala razločiti kaj je moje in kaj prihaja iz okolja. In sem se grizla. Veliko krivde je bilo v meni. In prav pred kratkim sem spoznala kako sem si na svoja ramena obesila breme, da sem dolžna poskrbeti za zdravje in počutje svojih staršev. In temu se sedaj odpovedujem, z lahkoto, saj se zavedam, da to ni moje in da lahko poskrbim samo sama zase. Zdaj se zavedam, da imamo vsi vir zdravja in ljubezni v sebi. Vem, da lahko pomagam dušam, ki si želijo mojo pomoč in vem, da je prav da ostale pustim pri miru. In kakor je lepo rekla Vesna: rada imam svojega otroka, vendar hvala bog, da si mi dal otroka, starše, brata, prijatelje in moža. Hvala za vse, kar me obdaja in hvala za vse lepote tega sveta in to možnost raziskovanja ki mi je dana. Hvala, da sem lahko to kar sem v tem trenutku. In hvala za blagoslove vseh, ki zdaj berete te vrstice.

 

Iluzija

Posted by Barbara Pust on July 17, 2013 at 5:00 AM Comments comments (0)

Zakaj pravzaprav delam, kar delam? Ker verjamem in vem, da je vse razen ljubezni iluzija. Ker verjamem, da smo lahko srečni in je prav, da smo srečni. Ker imamo vse kar potrebujemo, da odložimo vsa bremena, vse nahrbtnike, ki jih nosimo že tisočletja s seboj.

Vem, da je vse tako, kot je najbolj prav za vse v tem trenutku. Vem, da je za vse poskrbljeno. In vem, da obstaja pot iz drame.

Pred veliko leti mi je določena oseba rekla, da ni možno, da človek na tem svetu dela to kar si želi delati. Moje mnenje je bilo popolnoma drugačno. In kako živiva jaz in ta oseba? Sama živim svoje sanje, druga oseba živi življenje drugih. Ker enostavne ne verjame, da je kaj drugega sploh mogoče. In ob njegovih besedah sem dobila še večjo motivacijo, da nadaljujem pot proti temu, kar sem si želela. Zato sem nadaljevala. In verjela vase. Verjela sem, da je možno vse, čisto vse.

Ko so prišli otroci, sem prebirala pravljice, tiste s srečnim koncem in resnično sem verjela, da je to možno. Danes vem, da je sreča na dosegu . Od nje te loči samo pikica. Ko se odločiš, da je sreča tu, je tu. Ne iščeš jo več, enostavno se že dogaja. Pogledaš okrog sebe in ugotoviš koliko sreče je tam. In pogledaš v sebe in vidiš veliko košaro sreče. In vidiš boga v vsem in vsakem. In kako je lahko še boljše kot to? Potem vidiš, kako to vedenje, zavedanje širiš kot lučko naprej.

Narediš intuitivni reading.  Oseba, ki to posluša, spozna nekaj in naredi korak naprej. Zaradi tega koraka pomaga tisočim ljudem. In vse se je začelo z enim malim vpogledom. Vidiš kako se širi naprej, kar delaš. In občutek je prijeten. In zato vem, da sem na pravi poti. Včasih me zanese stran, vendar samo za trenutek. Za toliko, da se zopet najdem in zopet vem: ja tole je pravo zame. In zopet sem v zavedanju, da sem na prevem mestu ob pravem času. Ja, vse to je življenje, ljubeče življenje, ki čaka da se prebudimo. In kakor je sedaj, je čisto ok. Vse je vredu in smo na pravem mestu.

 

MINI SOLA LEPOTE IN SIJAJA

Posted by Barbara Pust on April 8, 2013 at 5:40 AM Comments comments (0)

Klikni na: http://danuba1.blogspot.com/ in preberi vse o lepoti in sijaju. 

 

 

 


Rss_feed